Vrtičkarji smo zdaj sredi prav simpatičnega, srečnega obdobja. Če smo bili pridni, z vrtov že pobiramo in odnašamo sadove svojega dela. Redkvice, solate, kumare, bučke, stročji fižol, grah, paprike in seveda prve paradižnike.

Če so bili polži prijazni z nami oziroma mi uspešni v boju z njimi, vse raste, se bohoti in vrt postaja pravljično lep. Ekološki vrtičkarji doživljamo rastoče rastline na vrtu dokaj čustveno. Velik hektarski donos niti ni tako pomemben, čeprav si seveda želimo, da nam da rastlina kar največ sadežev. Paradižnik je že taka rastlina, s katero bi morali bolj delati z glavo kot s čustvi. A s sadiko paradižnika imamo včasih že prav oseben odnos in težko ji je odrezati vrh ali vejo, ker vidiš zametke paradižnikov. In vendar je treba. Vršičkati in obtrgavati. S tem vplivamo na zgodnost, količino pridelka in manjšo možnost bolezni. Manj kot je potomcev, več je hranila za posamezni paradižnik. Dobijo več sonca, rastlina je bolj zračna, manj je možnosti za nastanek bolezni. Pa tudi to pomaga, da ima vsaka rastlina v sebi zapisan boj za preživetje. Če je listja manj, svojo energijo usmeri v tvorbo sadeža in semena. In vendar ne gre pretiravati. Za rast potrebuje rastlina tudi zelenje. Koliko odrezati in koliko pustiti je stvar odločitve in navade.



Vedno pa je kakšen ampak. Čeprav vemo, da je vse to res, je zelo težko oskubiti bujno rastočo rastlino. Vse raste, vse je cvetoče in vse je videti zdravo. Še posebno težko je, če smo zamudili začetna dejanja in zdaj stojimo pred rastlino, ki ima nekaj konkretno debelih cvetočih vej. Katero vejo odrezati? In ali sploh? Nekaj je vsekakor treba storiti, ker nekje v globoki podzavesti se je zaradi slabih izkušenj preteklih let usidrala misel, da tako, kot je, ne bo šlo. Prišla bodo deževna obdobja in takrat bo pomagalo rastlini predvsem to, da je zračna.

Če smo paradižnik sadili na gosto, celo po dve sadiki v sadilno jamo, nam ne preostane drugega, kot da ga drastično oskubimo. Ker drugače se ne bo dobro končalo. Če je na razpolago več prostora, lahko rastlino razpremo. Postavimo dodatne kole in jo razpremo s pomočjo vrvic. Ko privezujemo, vedno pomislimo, da se bo veja še debelila, in prav neprijetno bi ji bilo, če bi se vrvica zarezala v nežno tkivo. Uporabimo naravne materiale, recimo rafijo ali pa narezane bombažne trakove nenošene majice. Najboljša je vez v obliki osmice.

Za kole uporabimo lesene količke, prekle, bambusove palice ali trstiko. Seveda lahko tudi kakšna plastična ali kovinska čuda, a zdi se mi, da ne sodijo na ekološki vrt. Jaz stavim na trstiko oziroma navadno trsteniko, navadno kanelo, po latinsko Arundo donax. Ne zavzame veliko prostora in zraste tudi na Štajerskem. Čez leto požene do štiri metre visoka različno debela stebla. Porežem jih, shranim čez zimo na varnem pred vlago in spomladi uporabim kot prekle za fižol ali paradižnik. Že res, da je rok trajanja krajši kot pri bambusovih palicah, a zrastejo vsako leto in so zastonj.
Zelo blagodejno in priporočljivo je, da paradižnike ob vsakem obtrgovanju poškropimo, predvsem tam, kjer nastane rana. Škropimo tudi pred dežjem in po njem, v suhem vremenu bo dovolj na 14 dni. Nikoli ne škropimo, ko so rastline še mokre, ker škropljenje ne bi imelo učinka.

Najceneje in dovolj učinkovito bo, če si škropivo pripravimo sami. V začetni stopnji razvoja bo za rastlino blagodejno škropljenje s čajem (pet čajnih žličk posušenih zelišč na liter vode) pomešanim z litrom polnomastnega mleka.

Kasneje nadaljujemo s:
- cimetovim pripravkom 5 litrov vode, 1 čajna žlička tekočega mila, 2 jušni žlici jedilnega olja, tri kapljice eteričnega olja cimeta, ali
- sodinim fungicidom - 5 litrov vode, 1 čajna žlička tekočega mila, 2.5 jušni žlici jedilnega olja, 1 jušna žlica sode bikarbone.

Vse sestavine vedno dobro premešamo, med škropljenjem redno stresamo škropilko, da se sestavine med seboj ne ločijo, rastline temeljito poškropimo z zgornje in spodnje strani in tudi pri tleh. Cimet in soda delujeta tako preventivno kot kurativno, čaj z mlekom pa krepi rastlino.



V pripravljena škropiva sicer lahko dodamo tekoča gnojila (predvsem taka izdelana iz domačih rastlin), a ne pretiravajmo, sploh konec poletja ne. Rezultat bi bil polno listja in nezrelih plodov v jeseni in če nismo ljubitelji vloženih zelenih nezrelih paradižnikov, bodo romali na kompost. Zato ne gnojimo vsaj od konca avgusta dalje in obvezno potrgajmo vse, kar takrat šele cveti.

Paradižnik ne potrebuje toliko vode, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Njegove korenine znajo najti pot v dovolj vlažno globino in zalivanje enkrat na 14 dni bo popolnoma dovolj. Pa še to ne, če bodo tla na debelo zastrta. Čisto druga zgodba nas čaka, če bomo paradižnike zalivali vsak dan po malem. Namesto, da bi korenine pognale v globino, bodo razpredle koreninice na površju in zalivati bo treba znova in znova.

Tako. Zapisali smo nekaj bistvenih osnov gojenja paradižnika. In naj bo poletje pravšnje. Z dovolj sonca in vlage ter brez bolezni in škodljivcev.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije
(Članek v Večeru, Njegovo veličanstvo paradižnik, objavljeno 19. julija 2016)