26. 10. 2016

Korenovke in gomoljnice še lahko malo počakajo, tudi ohrovt in zelje. Pobiramo jih samo za sprotno porabo. Zaščitimo grede z zimsko solato, endivijo, radičem, motovilcem in občutljivimi zelišči. Nekaj peteršilja, drobnjaka in bazilike posadimo v lonce. Le kakšnega dajmo v kuhinjo, ostale hranimo v kleti in jih v kuhinjo prinašajmo po potrebi.



Izjema so jesenske buče in zelje, kjer so izgube majhne. Vse drugo je potrebno takoj po pobiranju ali pojesti ali pa pravilno shraniti. Zamrzniti, posušiti, predelati v vložnine ali dati v zasipnice ali vlažen pesek.



Izjema so jesenske buče, pri katerih bomo seme izdolbli in shranili ob uporabi ter dvoletnice, ki bodo cvetele in dale seme šele naslednjo leto. Lahko, da bi ob mili zimi preživele na prostem in normalno cvetele in semenile spomladi, a bolje jih je nekaj ulončiti, da prezimijo v prostorih, kjer ne zmrzuje, spomladi pa spet presaditi na prosto.



In ne pozabimo, da so jesenski dnevi muhasti in bo potrebno izkoristiti vse suhe in nepremrzle urice, da bodo pridelki z vrta pobrani in shranjeni, vrt pa pripravljen na zimski počitek.

Prazne grede, kjer smo vse pridelke pobrali in nič več ne raste, niti na njih ne bomo posadili česna ali čebulčka, niti rastline za zeleno gnojenje, pripravimo na počitek. Glede na stil vrtnarjenja se bomo dela lotili različno. Tisti, ki ne morete brez prekopavanja in ste prepričani, da je vrt treba “preštihati”, ga prelopatajte, a ne grabljajte. Naj površina ostane grudasta. Svoje delo bo za nas opravil mraz.

Namen pri vseh obdelavah naj bo, da nastanejo zračni kanali, kamor bo lahko pronicala deževnica, prepojila prst, pomrznila in razgradila grude v sipko vrtno prst. Lopatanje, če že, naj bo opravilo, ki ga počnemo, ko se po daljšem dežju tla malo osušijo. Še posebej to velja za težka tla.



Prehranjujejo se z razpadajočo organsko maso, ki gre skozi njihovo črevo in se vrne v zemljo. Ko iščejo hrano, ustvarijo številne hodnike, skozi katere lahko zrak prodre do korenin. Množica deževnikov je znak, da so tla humozna. In obratno. Se še najde kdo, ki misli, da se prehranjujejo z zdravimi deli rastline in v strahu, da mu požrejo pridelke, deževnike celo uničuje. To je največja neumnost. Deževniki so naši najboljši pomočniki.

Tisti, ki stavite na hlevski gnoj, ga razstrosite in le narahlo vkopljite v zemljo, če je zrel, če je gnoj svež, pa ga pustite na površini. V zemljo ga boste vkopali šele spomladi. Nikakor ne trosite gnoja tam, kjer nameravate gojiti korenovke, gomoljnice in čebulnice.

Tistim gredam, ki ste jih pognojili lani, boste nekateri dodali samo apno. Nikakor ne dajajte apna in hlevskega gnoja hkrati, ker bi dušik šel v izgubo.
Vso zimo lahko po gredicah trosimo lesni pepel, nekaj pa ga le shranimo za naslednjo sezono, da bomo imeli pri roki naravno sredstvo proti ušem.



Če imamo travno rušo, lahko sestavimo novega. Dodamo listje, ki smo ga nagrabljali izpod okrasnega grmičevja, nasesekljajmo stebla odcvetelih trajnic in vejice obrezanega grmičevja. Najlažje gre s sekirico na drevesnem štoru. Prav nespametno bi bilo vse to odpeljati na odpad, ker karkoli je na vrtu zraslo, je za rast potrošilo veliko, in prav je, da ostane na vrtu. Odnašanje pomeni siromašenje vrta in potrebo po dodajanju umetnih gnojil. To pa stane.

Tisti, ki vrtičkamo v sožitju z naravo, bomo z vbodi vil prst samo prezračili in sproti odstranili trdovratne plevele. Potem bomo vrt prekrili z debelo odejo zelene organske mase ali sena. Ščitila bo mikroorganizme pred mrazom in tla pred izsušitvijo ter plevelu onemogočila rast. Do spomladi, se bo dobršen del odeje spremenil v kompostno prst. Podobno se dogaja v kompostnem kupu, le da se tu vse kompostira na mestu samem in ni potrebe po klasičnem kompostnem kupu in z njim povezanih težkih opravil.



Konec oktobra je tudi čas, da pospravimo vodne cevi, vrtno orodje, vrtno opremo in kole. Očiščeno spravimo nekam na varno pred vlago. Postavimo ptičje krmilnice, a ne hitimo s pičo. Dajmo jim nekaj malega za vzorec, toliko, da se na krmilnice navadijo. Dokler ne pade debela snežna odeja, naj se ptice hranijo naravno. Naj si same poiščejo žuželke in semena. Šele ko zapade sneg, poskrbimo, da bodo krmilnice polne.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije
(Članek v Večeru, Deževniki so naši najboljši prijatelji, objavljeno 18. oktober 2016)