28. 11. 2018

Pametni pišejo, da ne pozabijo. Sem že malce v letih, pozabljanje je del moje zrelosti. S tem se tolažim. Vse preveč nepotrebnega kaosa je na vrtu nastalo zgolj zato, ker je zmanjkalo časa za postavitev tabel in označitev sorte. Že čez zimo si jih pripravim, da bodo ob sajenju na voljo. Naslednje leto označim prav vse.
Zmogla sem, ker mi je vreme dopuščalo in gredice pripravila še preden zapade prvi sneg. S prekopnimi vilami razrahljala, populila plevel, grede oblikovala, posadila kar sem še morala in površino na debelo zastrla s slamo, listjem, nasekanimi okrasnimi travami, stebli jesenskih aster in odrezanih vejic okrasnega grmičevja. Ker za dolgo zimo, ko na vrtu ni kaj početi, kmalu pride pomlad, ko je dela ogromno. Takrat so dnevi vedno prekratki. Vzgoja sadik zahteva svoj čas, pa prvo sejanje in sajenje in veliko lažje je, če so vsaj grede pripravljene. Če nam bo namenjeno doživeti še nekaj lepih sončnih dni, izgovorov ne bi smelo biti.

Manj čustvena izbira
Moje vrtičkanje je bilo do sedaj le igračkanje s semeni in poskus združevanja različnih rastlin. Seveda sem podlegla številnim zapisom in hkrati si nisem mogla kaj, da ne bi posejala in poskušala vzgojiti sadik iz prav vseh semen, ki so mi bila na voljo. Pravzaprav sem čutila dolžnost do donatorjev knjižnice semen Zelenega kroga, da vse sorte semen, ki sem jih prejela, posejem. In tega ni bilo malo. Vsaj to sem želela izvedeti ali so kaljiva in jih lahko delim naprej. In so klila in so vzklila in rasla. Potem pa mi jih je bilo težko zavreči in sem jih pač posadila. Tudi rastline, katerih sadeži mi ne gredo prav v slast in na mojem vrtu zavzemajo prostor bolj kot okras. Zanimivo, da so se prav te najbolj razbohotile in odvzemale hrano in sonce tistim, ki sem si jih resnično želela vzgojiti. In tako rastejo na vrtu mogočni listnati ohrovti, videti so kot palme in jih pravzaprav ne maram (no, vsaj v takih količinah ne). V senci za njimi pa se borijo brstični ohrovti, ki jih obožujem. Odločitev je padla. Nič več sejanja in sajenja listnatega ohrovta.
Preveč ne maram niti blitve. A ta se je kar sama zasejala in prevladala na nekaj kvadratnih metrih. Redčiti mi jo je pomagal voluhar. Ne maram niti rukole, a divja se je zasejala kar sama. In ker je lepa rastlina, sem jo puščala rasti. Trpel je grah, ki je moja priljubljena hrana.
Napaka je bila tudi sejanje starih semen. Ker so bila na zalogi, sem jih pač posejala. Prepričana, da ne bo nič, ker so stara, sem združila vse različne solate, redkve, repe in kolerabe, vsako vrsto sicer v svojo vrsto, vendar je bila to napaka. Zdi se, da je prav vse zraslo in zdaj se tiščijo ena ob drugo in jih ni mogoče sproti pojesti. O korenčku, ki sem si ga resnično želela in njegova semena izdatno pomešala med ostala, pa ni sledu.

Lekcija z melonami, lubenicami in čiliji
Kar 500 sort paradižnikov. To je težko že posejati in vse označiti. Ni mi uspelo vseh, a moj maksimum je 280 različnih paradižnikov. Vzgojenih od semena, do sadike in sadežev. Potem pa pobiranje semen, fermentacija, označevanje in sušenje ter shranjevanje v kuverte. Da ne govorim, koliko sadežev je iz vseh teh sadik zraslo. Vsakič natovorjeno veliko vedro na kolesu na desni in levi strani, nekaj v sprednji košari in še več na zadnjem prtljažniku. Pojesti vsega ni bilo mogoče, tudi za zimo je ostalo preveč, čeprav sem veliko podarjala. In kot da to ne bi bilo dovolj, sem postala še manični vzgojitelj melon, lubenic, paprik in čilijev. Vsakih po 40 sort. Še dobro, da vse sorte lubenic in melon niso uspele, ker res ne vem kaj bi z njimi. So pa uspele paprike, te smo celo uspeli pojesti in čiliji, ki jih je bilo toliko, da sem jih sušila v zavesah. Življenje postane ena sama borba s časom, da vse poseješ, vzgojiš sadike, jih vzgajaš do sadežev in potem pobereš, shraniš za zimo na vse mogoče načine, posušiš in shraniš semena in jih potem razdeliš med ljudi. Veliko dela, na tisoče vrečk semen.
Morala se bom spametovati. Delati bolj z glavo kot srcem. Če nočem biti suženj svojega hobija, moram nekje postaviti mejo. A vsaka izkušnja šteje, dobra in slaba in vsak mora po svoji vrtičkarski poti, kjer se prepleta kar želimo in česar nočemo.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije