25. 11. 2018

Večino pridelkov smo že pobrali iz vrta, na pobiranje in shranjevanje pa še čakajo korenovke in gomoljnice. To so predstavnice križnic ( repa, koleraba, redkev in redkvica), kobulnic (korenje, peteršilj, pastinak, zelena), metlikovk (rdeča pesa), radičevk (črni koren, beli koren) in razhudnikovk (krompir, topinambur, sladki krompir).
So bogat vir vitaminov in mineralov, ki so se v rastlinah kopičili poleti in jeseni, da bi obogatile naše jedilnike pozimi. Njihova skupna lastnost je, da svoje bogastvo razvijejo v tleh v obliki korenov in gomoljev. Toča jim ne pride do živega, ne marajo pa gnojene zemlje. V njej bi se gomolji in korenine razcepili, postali kosmati in bi bili bolj nagnjeni k gnitju. Zato jih v kolobarju vedno gojimo na drugi poljini. Vsem je skupno, da jih imajo rade tudi strune. A nikar ne razmišljajmo o kemičnih sredstvih, ker bi jih vsrkale tudi korenine in mi bi s prehranjevanjem s tako obdelano zelenjavo zaužili tudi vse strupe. Za vse gomoljnice in korenovke (razen križnic) si lahko pomagamo tako, da na gredo, kjer bodo rasle naslednje leto, posejemo belo gorjušico. Tik pred cvetenjem oziroma. pred zmrzaljo jo porežemo in narahlo vkopljemo v zemljo. Dokaj učinkovito preženejo strune, pomaga pa tudi, če med zelenjavo posejemo kapucinke.

Križnic strune ne napadajo

Bele gorjušice ne sejemo tam, kjer bodo rasle križnice. Ker je v tesnem botaničnem sorodu in ker križnic strune niti ne napadajo. Bolj jim škodi kapusova muha, ki jo pa lahko preženemo z biotičnim pripravkom, koristnimi entomopatogenimi ogorčicami. Dobro namočeno zemljo z njimi zalijemo takoj po vzniku vrtnin iz družine križnic, najbolje na deževen dan. Po štirih tednih postopek ponovimo. Pripravek je učinkovit tudi za zatiranje strun.
Sovražnik križnic je tudi bolhač, predvsem v začetku njihove rasti. Pomaga zalivanje z vodo, v kateri smo namakali listje paradižnika. Bolhač ne mara mokrih tal, zato v boju z njim pomaga, če so tla zastrta.
Razen krompirja je za ostale omenjene pridelke najbolje, če ostanejo čim dlje v zemlji. A ne predolgo. Poškodujejo jih lahko preobilen dež, mraz in veter, lotijo se jih pa tudi škodljivci in bolezni. Večina jih bo preživela, če jih bomo pozno jeseni, ko bodo nadzemni deli pomrznili, obložili z debelo odejo slame ali sena.
Če se je zaradi suše listje korenja posušilo, po sušnem obdobju pa spet hitro obraslo, je bolje, da ga čim prej izpulimo in pospravimo. Lahko bi postal kosmat oz. obrasel z majhnimi koreninicami. Če ga suša ni prizadela, naj na vrtu ostane do prvega mraza, saj bo še bolj sladak.
Redkev, tako črno kot belo, pulimo sproti in jo pospravimo tik preden zemlja zamrzne. Prenese precej nizke temperature, s spravilom se ne mudi.
Rdeča pesa ne prenese veliko mraza, zato jo populimo dokaj hitro. Najbolje bo, če bodo gomolji dosegli premer 10 do 15 centimetrov. Populimo jo z listjem vred, liste pa potem odrežemo tako, da ostane vsaj centimeter ali dva pecljev. Nekaj je skuhamo in vložimo v kozarce, še več pa je shranimo v mivko. Tudi podzemno kolerabo in strniščno repo raje pulimo manjšo. Sta bolj sladki, mehki in okusnejši. Zelena in pastinak lahko pod seneno odejo prezimita tudi na prostem.
Korenovke in gomoljnice bomo predelali v vložnine, nekaj zamrznili, a največ koristi nam bodo dale, če jih bomo pobrali, tik preden zemlja zamrzne, in jih shranili v kleteh ali zasipnicah. Nikar ne hitimo. Šele ko pritisne mraz, pričnejo v sebi skladiščiti koristne snovi.
Ker dandanes večina kleti nima več tal pokritih z vlažno glineno zemljo in ker niso več dovolj hladne in vlažne, je za spravljanje pridelka najbolje uporabiti zasipnice na prostem. Le redko se še uporabljajo, a če moramo shraniti veliko pridelka, so odlična rešitev. Izkopljemo meter na meter globoko in široko jamo, na dno damo petnajst centimetrov lahke prsti, peska ali slame, nanjo plast zdravih korenov ali gomoljev, pa spet plast prsti, peska ali slame - in tako nadaljujemo do višine 75 centimetrov ko jih prekrijemo še z eno plastjo slame in plastjo vlažne prsti ali peska.

Zasipnica kar v zaboju ali sodu

Če imamo dovolj prostora, lahko tako zasipnico zgradimo tudi v kleti. Če pridelkov za shranjevanje ni veliko, lahko uporabimo tehniko shranjevanja v zaboje, sode in vedra. Zaboji so lahko leseni ali kartonski, sodi leseni ali plastični, obnesejo se tudi 20 litrska vedra ali visoki PVC-zaboji, ki jih obdamo z zaščitno folijo, lahko tudi z vrečami za smeti. Spet lahko pričnemo s slamo, prstjo ali mivko. In spet na osnovno plast polagamo nepoškodovane gomolje in korene in jih prekrijemo s slamo, prstjo ali mivko, ki naj bo vedno zadnja plast, dovolj, a ne preveč vlažna. Sode in vedra pustimo odprte in jih ne pokrivamo. Priporočljivo je, da to po biodinamiki delamo na dan za korenino in na kraju, kjer bodo stale. So namreč težki in jih ni lahko premikati.
Jeseni smo vrtičkarji poplačani za svoje delo. Naše police v shrambah so bogato obložene z vložninami. Skrinje so polne, na suhem je spravljeno dovolj čebule, česna in suhih fižolovih zrn. Nekaj še raste na vrtu, v kleteh in zasipnicah pa imamo spravljene korenovke in gomoljnice. Zadovoljni in siti pa bomo v dneh, ko na vrtovih ne bo kaj početi, razmišljali o novi sezoni.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije