25. 03. 2019

Paradižnik je zaradi svojih hranilnih in zdravilnih lastnosti ter relativno enostavne vzgoje najbolj priljubljena, poznana in opisana rastlina. Čeprav je zelnata trajnica, jo pri nas zaradi naših podnebnih razmer gojimo kot enoletno rastlino.
Večinoma je vzpenjalka, ki potrebuje oporo, veliko talno vlažnost in zmerno relativno vlažnost ozračja, dobro obdelana tla in veliko sonca.
Paradižnik prihaja iz Južne Amerike, natančneje iz Peruja in Čila. Vsebuje številne elemente, ki jih naše telo potrebuje, in ima nizko kalorično vrednost, zato ga vsekakor lahko štejemo med zdravilne rastline in zdravo hrano, tudi zato, ker v njem najdemo antioksidant lycopen. Zato naj nikakor ne manjka na naših zelenjavnih vrtovih. Pridelajmo ga dovolj, da bo zadostovalo za vso poletje in jesen, preobilje pa nam bodo prišli prav kot shranek za zimo.

Najprej moramo sprejeti odločitev, ali bomo sadike vzgojili sami ali jih bomo raje kupili. Če imamo pogoje je vsekakor bolje sejati, saj se nam bo skrb med sezono poplačala. Najbolje je sejati domače seme. Seme je namreč čudež narave, ki ima v sebi nekakšno spominsko kartico. Če je bilo pobrano od rastline, ki je brez kemije rastla v naših pogojih, je velika verjetnost, da bomo vzgojili zdravo rastlino brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

Pravzaprav je vzgoja sadik preprosta, a nikar ne smemo sejati prezgodaj. Če nimamo rastlinjaka, bomo paradižnik na vrt lahko posadili šele v začetku maja, do takrat bomo sadikam morali zagotoviti vsaj približno idealne pogoje. Dovolj prostora, temperaturo od 15 do 20 stopinj Celzija in dovolj svetlobe. Temperaturo sicer lahko dvignemo z ogrevanjem, osvetljenost z dodatnimi svetili, še največji problem bi lahko bilo pomanjkanje prostora.

Konec februarja in začetek marca je pravi čas za sejanje. Primerne, vsaj 5 centimetrov globoke posode (šotni lončki, šotne tabletke, lončki iz stiropora stiropor lončki, multiplošče, plastične posode s pokrovom v katerih kupimo piškote, margarino, sladoled itd.) napolnimo z kvalitetno zemljo za sejanje. Uporabimo najkvalitetnejšo zemljo za pikiranje, nikakor ne zemlje za sajenje cvetja. Dobro jo navlažimo in posejemo zdravo, po možnosti domače seme. Paziti moramo, da semen ne trosimo preveč na gosto, eden izmed možnih načinov je, da v posamezni lonček damo samo seme, dva ali tri. Seme nato prekrijemo z tanko plastjo zemlje, še enkrat navlažimo in prekrijemo s pokrovom ali plastično folijo ter postavimo na toplo mesto. Če gojimo več sort, potrebujemo tudi označevalce.

V fazi kaljenja ne potrebujemo svetlobe, zato lahko setev postavimo tudi na polico nad radiatorjem, na peč za centralno kurjavo, na skrinjo ali hladilnik ali na visoke omare v toplih prostorih. Pri optimalni temperaturi 22 do 25°C seme vzkali v petih do šestih dneh. Če je temperatura nižja, potrebuje več časa. Seme kali 90-odstotno in je kaljivo štiri do pet let. Pravijo celo, da paradižnikovo seme vzkali vsakomur.

Setev vsak dan kontroliramo, ko pa rastline vzklijejo, jih takoj prestavimo na hladnejše in svetlejše mesto, da se ne pretegnejo. Primerna temperatura je 15 do 20°C, ponoči je lahko nižja. Če bo temperatura previsoka, svetlobe pa premalo, bodo sadike pretegnjene, več pa je tudi možnosti za bolezni. Če je svetlobe preveč, toplote pa premalo, so lahko rastline tudi preveč čokate.

Ko zrasteta prva dva prava lista, pikiramo; rastlino posadimo v večji lonček tako globoko, da iz zemlje gledata samo dva prava lista. Po potrebi zemljo dosipamo.
Ko korenine prerastejo lonček, jih presadimo.

Zalivati ali pršiti je treba previdno in čim manj po listju, najbolje zjutraj in s postano vodo, lahko tudi z škropivi z dodatki mleka, čaja ali bakra, Odlično pršilo je bio sodin fungicid. V pet litrov vode damo 1 jušno žlico sode bikarbone, 2 in pol žlice rastlinskega olja, dobro premešamo, dodamo pol jušne žlice bio tekočega mila, ponovno dobro premešamo in prelijemo v škropilko. Med škropljenjem redno stresamo, da se sestavine ne bi ločile. Rastlino temeljito poškropimo z zgornje in spodnje strani listov, poškropimo pa tudi tla pod rastlino.

Ko postane bolj toplo, lahko čez dan damo sadike na prosto, da se učvrstijo. Utrjujmo jih postopoma, da jih premočno sonce ne ožge in močan veter ne polomi. Ko postanejo tudi noči toplejše, lahko sadike v zavetju pustimo zunaj tudi ponoči, a ob morebitnih nizkih temperaturah jih prenesemo na varno.

Že zdaj razmišljajmo, da paradižniku najbolj prijajo temperature od 20 do 25 stopinj Celzija, preživi tudi, če je temperatura od 10 do 14 stopinj Celzija, ne mara pa zelo visokih temperatur. Razmislimo torej o plastenjaku, ki ima možnost dviga stranic, da spomladi ne bo premrzlo in poleti ne prevroče. Z njim rešimo tudi nevarnost toče, slane in nizkih jesenskih temperatur.

Posejati drobno seme, iz katerega bo zrasla rastlina, ki nas bo nahranila in dala seme za nadaljnjo reprodukcijo, je poseben užitek, a če nimamo pogojev, bo naš trud zaman. Nekvalitetna sadika je namreč veliko bolj dovzetna za bolezni.

Če se bomo odločili za nakup sadik, kupimo kvalitetne ekološke sadike. Prepričajmo se, da je sadika zrasla iz domačega semena ali pa vsaj ni hibridno seme. Le tako bomo na koncu sezone lahko shranili seme. Sadike v marketih in v klasičnih vrtnarijah so najpogosteje hibridi. Ne bodo dala semena, ki bi ga bilo vredno shraniti, poleg tega so zaradi komercialnih namenov vzgojene v ceneni zemlji z dodatki kemičnih sredstev za bujnejšo rast, ki privabi kupce. Rastlino, razvajeno z strupi, bo zelo težko vzgojiti brez kemije.

Vrtičkanje sicer ni fizično zahtevno opravilo, a zahteva naš čas - in da bi res naredili kar največ za svoje zdravje, pridelujmo brez kemije. Osnova so seme, sadike in prst - in vse troje naj bo vrhunsko.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije
(Večer, sobota, 20. februar 2016)