05. 02. 2017

Čas je, da namenimo nekaj pozornosti vrtnarskemu orodju. Če smo bili skrbni, smo ga pred zimo očistili, naoljili in spravili na suho. Kvalitetno orodje ni poceni in nespametno bi ga bilo zanemariti. Še tisto ceneno je neumno kar nekam odložiti, pozabiti nanj in zarjavelo zamenjati z novim.

Drži, da ni vse zlato, kar se sveti, pa vendar, razlika med cenenim in orodjem iz višjega cenovnega razreda je neznanska. Ne nasedajmo reklamam, ki pogosto dajejo lažno upanje in le redkokdaj izpolnijo obljube. Ni vsako orodje za vsako zemljo in vsako roko. Tu niti vrhunska znamka nič ne pomeni. Če je preveliko ali pretežko, se ne bo dalo delati z njim. Če je le mogoče, si ga sposodimo, nekaj ur delajmo z njim in šele tedaj bomo vedeli, ali je primerno tudi za nas.

Prav vsakega orodja, ki se nam nasmiha s polic, niti ne potrebujemo. Za obdelavo manjšega vrta bodo dovolj lopata, motika, vile, običajne in pahljačaste grablje in vse to še v miniaturni obliki, da bomo lahko delali tudi pri tleh. Potrebujemo še sadilnik in železen drog za postavljanje fižolovih prekel, za transport pa samokolnico ali priročen voziček. Za nego rastlin škropilnico in dve zalivalki - vsako za v eno roko. Veliko lažje je bremena prenašati, če sta roki enakomerno obremenjeni.

Včasih bo treba kaj odrezati, zato potrebujemo škarje. Drobnih rastlinskih delov se lotimo s čisto navadnimi škarjami, debelejše odrežemo z običajnimi vrtnimi škarjami, za res debele veje pa je pametno imeti škarje z dolgimi ročaji, ki delujejo po zakonih vzvoda. Daljši ko so ročaji, manj sile je potrebno, da veje odrežemo.

Vedno je potrebno vzeti v roke pravi vrsto škarij za posamezno opravilo. Še posebno oster mora biti rez pri obrezovanju drevja, grmičevja in trsov - rezilo lesa ne sme razcefrati in zmečkati. Rezanje predebelih vej postane mučno opravilo, ki uniči še tako dobre škarje. V takih primerih je bolje uporabiti ročno žago. Vse stane, a kupiti drage hidravlične škarje bi bilo potratno. Razen v primeru, da imamo ogromen sadovnjak.


Če ga resnično potrebujemo, si ga raje sposodimo pri velikih trgovcih. Prihranili bomo denar in skrb kam ga shraniti po uporabi. Pravzaprav to velja za vse večje in dražje pripomočke, tudi za avtomobilske prikolice.

Kam torej z vejami in vejicami če ni drobilnika? Neprimerna odločitev je kurjenje, zlasti v strnjenih naseljih. Ne toliko zato, ker je zakonodaja vedno strožja, bolj za to, ker je zelo nevljudno do sosedov. Morda so pravkar obesili perilo.

Če gre za večje količine odpadkov, s škarjami ne bomo kmalu kos kupu. Lažje in hitreje gre, če vzamemo čok lesa, v roke šop vej, potem pa z manjšo sekiro sekljamo na okoli 5 cm dolge kose. Takšne lahko damo v kompostnik in v letu bo večina sprhnela. Lahko jih uporabimo tudi za zastirko. Za debelejše veje bomo vzeli v roke večjo sekiro ali žago, jih zložili, da se posušijo in jih poleti uporabili za žar ali pozimi za kurjavo. Tudi nerazrezane so odlično polnilo za spodnjo plast nastajajoče visoke grede.

Podobno kot drobilniki so nepotrebne različne freze. Če je bila zima mokra in temperature ne dovolj nizke, bo površina tudi po obdelavi grudasta. Že res, da je vsaka sezona drugačna in bo kakšno sezono takšna obdelava zadovoljiva, a veliko bolje je, da tla vso leto prekriva zastirka. Prst bo bolj vlažna in voljna za obdelavo. Še posebej je to pomembno, če vrtnarimo v sožitju z naravo in ne lopatamo.

Še o malenkostih. Recimo o rokavicah, takšnih, ki se lepo prilegajo na roko, omogočajo dober otip, so trpežne in dihajo. Najboljše so take, ki imajo hrbet elastičen in zračen, dlan pa nepropustno gumirano. Za običajna vrtna dela izberimo tanjše, za obdelavo robustnih in trnastih reči pa debelejše. Prav nam bodo prišli tudi kolenčniki, ker je za hrbtenico prijazneje, če pri delu klečimo in ne pozabimo na slamnik, da zaščitimo še glavo.

Karmen Valenti
Društvo Zeleni krog Slovenije

Članek v Večeru, Orodje, vrtnarjev najboljši prijatelj objavljeno 25. januarja 2017